Mislila sem, da samo slabo vozim rikverc

Na našem dovozu je parkirišče na klančini. Ko moram z avtom vzvratno pred hišo, včasih popravim enkrat. Včasih dvakrat. Včasih še tretjič, ker sem bila prepričana, da je avto ravno prav oddaljen od škarpe levo in desno. Ampak ko sem bolje pogledala, je bil skorajda postrani. 

To se mi nikoli ni zdelo nič posebnega. Kot se mi ni zdelo nič posebnega, da se včasih malo “namatram”, da parkiram bočno. 

Tako kot se mi ni zdelo posebno, da na stopnici v bloku napačno ocenim globino zadnje stopnice. Stopalo pričakuje tla malo kasneje, kot ta dejansko pridejo, in za trenutek mi noga kar klecne v prazno. Možgani pa očitno šele potem ugotivijo: “Aha, smo že na ravnih tleh.”

Hja. Nerodna sem. To so mi večkrat rekli. Pa da plavam nekje v svojih mislih in ne vidim okolice. 

Potem pa sem pri energijski kineziologiji naletela na Energy Switches. 

Takrat sem prvič pomislila: kaj pa, če moj rikverc in tista zadnja stopnica nista čisto dve nepovezani stvari?

Telo mora ves čas vedeti, kje je

V primeru Energy Switches govorimo o treh osnovnih smereh orientacije:

zgoraj–spodaj, levo–desno in spredaj–zadaj.

Večino dneva o njih sploh ne razmišljamo.

Ne razmišljamo, koliko mora telo vedeti, ko stopimo na naslednjo stopnico. Ne razmišljamo, kako hitro ločimo levo od desne. In prav gotovo med parkiranjem ne razmišljamo o tem, kako možgani povezujejo sliko v ogledalu z avtomobilom, ki se premika nazaj.

Dokler se za trenutek nekaj ne zaplete.

Ko sem pogledala, kaj posamezne vaje predstavljajo, je stvar postala precej bolj zanimiva.

Zakaj tri vaje?

Pri prvi vaji položimo eno roko na popek, z drugo pa stimuliramo področje nad zgornjo in pod spodnjo ustnico. Nato roki zamenjamo.

Ta vaja je povezana za stimulacijo orientacije zgoraj–spodaj.

In tukaj sem takoj pomislila na svoje stopnice.

Druga vaja je še bolj vsakdanja.

Ena roka ostane na popku, z drugo stimuliramo točki K27 pod ključnico. Nato roki ponovno zamenjamo.

To je stimulacija orientacije levo–desno.

Se je že zgodilo, da je sopotnik v vatu rekel: “Na semaforju zavij levo.” In sem šla v levo, drugo levo. In takoj sem se spomnila na kolegico, ki je pred izpitno vožnjo za vsak slučaj na roki zapisala L in D. 

In potem pride moja najljubša: spredaj–zadaj.

Ena roka je na popku, z drugo zelo nežno stimuliramo področje trtice. Nato roki zamenjamo.

Primer? Vzvratna vožnja.

Gledaš v ogledalo, avto se premika nazaj, ti pa moraš to, kar vidiš, povezati s smerjo, v katero želiš premakniti avto.

Ko sem to prebrala, sem se samo nasmehnila.

Aha. Moj dovoz.

Na prvi pogled imamo torej nekaj povsem nepovezanih stvari. Ampak, kadar smo pod stresom ali obremenitvijo, je naša koordinacija lahko manj organizirana. In z Energy Switches zmanjšamo zmedo v koordinaciji in pripravimo telo na bolj organiziran odziv. 

Meni je pri tem všeč predvsem praktični del. 

Vaje trajajo približno dve minuti.

In iskreno, odkar sem jih spoznala, dneva ne začnem brez njih. Naredim jih tudi med delavnikom, ko opazim padec koncentracije, še posebej pa pred napornimi sestanki.

Za izvedbo ne potrebuješ posebne opreme. In ni treba najprej ničesar verjeti.

Lahko samo izvedeš vaje in opazuješ.

Kako sem se počutila prej?

Kako po vajah?

Je občutek orientacije enak?

Sem bolj zbrana?  

Ali pa ni nobene razlike?

Tudi to je odgovor.

In mogoče bom naslednjič, ko bom na našem dovozu že tretjič popravljala avto, namesto “Simona, pa spet ne znaš parkirati” pomislila: Čakaj. Kaj pa, če najprej naredim Energy Switches?

Če jih še ne poznaš, sem pripravila kratek video, v katerem pokažem vse tri vaje, da jih lahko preizkusiš tudi ti.