Dedi ni bil nikoli zares sit

Pri nas doma dedi nikoli ni bil zares sit. Tudi moj oče ne. Lahko je kadarkoli. Zajtrk po zajtrku, kosilo po kosilu, večerjo po večerji. 

Vedno ga zanima, kdaj bo naslednji obrok.

Dolgo časa smo mislili, da je to pač del njegovega značaja. Da ima preprosto velik apetit. Glede na konstitucijo pa tudi, da ima »dobre gene«. Ali pa trakuljo. 

Kasneje sem ugotovila, da me pri takšnih zgodbah najbolj zanima: Zakaj?

Zakaj je nekdo po zajtrku sit do kosila, drugi pa že čez uro razmišlja o malici? Zakaj nekdo brez težav preskoči obrok, drugi pa postane utrujen, razdražljiv ali težko zbran?

In zakaj smo včasih po popolnoma enakem zajtrku en dan čisto zadovoljni, drug dan pa že ob desetih iščemo nekaj sladkega?

Mene ne zanima samo, kaj je na krožniku

Ko govorimo o prehrani, hitro pridemo do pravil.

Jej to.

Ne jej tega.

Dodaj beljakovine.

Izloči sladkor.

Nasvetov je ogromno.

Mene pa pogosto bolj zanima nekaj drugega: Kaj se zgodi po obroku?

Si dve uri kasneje še vedno sita?

Imaš dovolj energije?

Se lahko zbereš?

Se ti sline cedijo po sladkem?

Kako je s prebavo?

Prav tam se zame prehrana šele zares začne.

Ker telo ne reagira samo na živilo.

Pomembni so tudi spanec, stres, vrsta hrane, tempo prehranjevanja, gibanje in to, kako je videti tvoj dan.

Isti zajtrk, drugačen dan

Pomislimo na čisto običajen zajtrk.

Nekdo poje rogljiček in spije kavo. Drug jajca. Tretji poje ovseno kašo. Četrti zajtrka sploh ne je.

Kateri je najboljši?

Ni enega odgovora za vse.

Obrok, ki vsebuje dovolj beljakovin in vlaknin, je za marsikoga bolj nasiten kot zajtrk, sestavljen predvsem iz hitro prebavljivih ogljikovih hidratov.

Ampak tudi to ni cela zgodba.

Če si slabo spala, če si pod stresom ali če si že od jutra v hitenju, se lahko tvoje počutje po istem zajtrku precej razlikuje.

Zato me ne zanima samo:

Kaj si jedla?

Ampak tudi:

Kako si spala? Kako si se zbudila? Si jedla v miru ali med vožnjo? Kako se počutiš dve uri kasneje?

Včasih se “težava z zajtrkom” začne že večer prej.

Tudi spanec spremeni zgodbo

Po slabi noči smo lahko bolj lačni in hitreje iščemo nekaj, kar nam da hiter občutek energije. Če se temu pridružijo še neredni obroki in naporen dan, ni nič nenavadnega, da nas popoldne bolj vleče k sladkemu.

Zato se včasih »težava z zajtrkom« začne že večer prej.

Pri prehrani me najbolj zanimajo vzorci

Če si po zajtrku pogosto hitro spet lačna, ne bi najprej iskala popolnega jedilnika.

Za nekaj dni bi zato opazovala samo tri stvari: kaj si jedla, kako si spala in kako si se počutila dve uri po obroku.

Morda boš opazila, da ti določen zajtrk res ne ustreza.

Morda pa bo bolj očitno nekaj drugega.

Da si po slabem spancu bolj lačna.

Da ob dnevih z veliko stresa hitreje iščeš sladko.

Da te zajtrk z več beljakovinami nasiti dlje.

Da ti miren obrok ustreza drugače kot zajtrk med odgovarjanjem na maile.

To so zame bolj uporabne informacije kot seznam »dobrih« in »slabih« živil.

Zato se moje prehransko svetovanje ne začne z jedilnikom

Ko nekdo pride k meni samo po “hiter nasvet” glede prehrane, naj povem, da instant rešitve ni. Vsak je individum. In zato me ne zanima samo, kaj ješ.

Zanima me tudi, kako ješ.

Kako spiš.

Kdaj ti zmanjkuje energije.

Kaj se ponavlja.

Kako deluje prebava.

Kako je z lakoto in sitostjo.

Šele potem začnemo povezovati stvari.

Ker prehrana ni samo vprašanje hrane.

Vedno je tudi vprašanje človeka.

Če vas zanima, kako takšen pristop uporabljam pri individualnem delu, sem več o prehranskem svetovanju napisala na strani Prehrana in telo.